PESNA OGORČICA - HETERODERA SCHACHTII   Schmidt, 1871

Pesna oogorčica, Heterodera schachtii Schmidt, 1871, je v Nemčiji znana kot pomemben škodljivec sladkorne pese že več kot sto let. Preko leta razvije dve do tri generacije, ki se med vegetacijo medsebojno prepletajo, tako da lahko v tleh zasledimo vse razvojne stadije naenkrat. Škodljivca najdemo večinoma v ornici, včasih pa ga lahko opazimo tudi do globine enega metra.

RAZŠIRJENOST

Pesna ogorčica, H. schachtii, izvira po nekaterih podatkih iz območja sredozemskega bazena, prvič pa je bila natančneje opisana leta 1871 v Nemčiji. Najdena je bila že v najmanj 40 državah Evrope, Afrike, Severne in Južne Amerike, o njeni navzočnosti pa so poročali tudi s Havajev, Avstralije in Nove Zelandije.

Pesno ogorčico lahko prenesemo v neokužena tla z orodjem, poljedelskimi stroji, prevozom sladkorne pese čez nenapadena zemljišča, obleko delavcev, okuženimi ostanki po spravilu, hlevskim gnojem in kompostom iz sladkornih tovarn.

POMEN IN ZNAMENJA NAPADA

Pesna ogorčica (Heterodera schachtii) pripada skupini zelo nevarnih gospodarskih škodljivcev. Napada veliko število rastlinskih vrst, ki so pomembne za kmetijstvo. Po nekaterih podatkih (Steele, 1965) napada številne rastline iz skupine plevelov, vrtnin, poljščin in okrasnih rastlin, ki so razvrščene v kar 23 rastlinskih družin oziroma pripadajo najmanj 218 rastlinskim vrstam iz 95 rodov.

Ogorčice se hranijo s sesanjem koreninskih sokov, zaradi česar se poruši vodna bilanca in sam proces prehrane v rastlini, kar se negativno odraža pri asimilaciji. Zaradi tega rastline hirajo. Rastline pri nizki talni vlagi v vročih poletnih mesecih venejo in se sušijo v otokih. Prva znamenja okužb se kažejo v slabi rasti mladih rastlin in v začetnem venenju zunanjih listov ob pripeki, ki si v vlažnejšem in hladnejšem obdobju ali ponoči opomorejo. Posebej izrazito se napad odraža na koreninju, kjer se močno razvijejo stranske korenine, medtem ko ostaja glavna korenina zvečine podolgovata (negomoljasta) in zaostane v razvoju. Bradat koren, gosto poseljen z limonastimi cistami, je zanesljivo znamenje napada pesne ogorčice. Glede na intenzivnost napada so lahko izgube pridelka zelo različne. Če je napad močan, dosežejo tudi 50 % in več, kar je odvisno od okoljskih dejavnikov.

ZATIRANJE

Kolobar in drugi agrotehnični ukrepi

Navzoča populacija pesne ogorčice se v enem letu zmanjša v povprečju za 40 %, če ne pridelujemo pese ali podobnih gostiteljskih rastlin.

Pri dveletnem kolobarju se lahko v začetku slaba populacija ogorčic močno poveča, pri triletnem kolobarju pa ostaja številčno stanje na približno enaki ravni. Izguba pridelka lahko doseže v tem primeru 10 do 20 %. Šele štiriletni, še bolj pa petletni, kolobar ponovno zagotavlja ustrezne pridelke sladkorne pese s površin, ki so bile napadene in katerih populacija vrste H. schachtii je v tem času upadla.

Kar zadeva kolobar, je pomembno, katere vmesne rastline pridelujemo med sanacijo posameznih njiv. V kolobar lahko vključimo le nevtralne rastline, hkrati pa zatiramo plevele, ki sodijo v skupino gostiteljskih rastlin.

Poleg kolobarja (po nekaterih podatkih naj bi bil odstotek pese v kolobarju enega obrata ali kmeta 20 oziroma 25 % z drugimi gostiteljskimi rastlinami vred) in zatiranja ustreznih plevelov lahko k zmanjšanju populacij pesne ogorčice pripomorejo tudi zgodnja setev in obilno gnojenje ter obdelava ter vzdrževanje primerne strukture tal.

Glede razmerja rastlina - ogorčica poznamo pri pesni ogorčici tri vrste rastlin: gostiteljske, nevtralne in sovražne. Na gostiteljskih rastlinah, med katere spada okoli 218 vrst iz 95 rodov, razvrščenih v 23 družin (Steele, 1965), se lahko parazit popolnoma razvije. Omenjene rastline pripadajo predvsem dvema družinama, Chenopodiaceae in Cruciferae. Med gojene rastline, ki lahko gostijo obravnavanega škodljivca, sodijo sladkorna in krmna pesa, blitva, špinača, oljna repica, koleraba, redkev in razne vrste zelja, med ostale pa prištevamo predstavnike rodov Chenopodium in Atriplex oziroma vrste Sinapis arvensis, Capsella bursa pastoris, Stellaria media in druge.

Med nevtralne rastline, ki ne vzpodbujajo izleganja ličink, prištevamo: pšenico, krompir, mak, konopljo, krmno korenje, grah, fižol, deteljo, grahorico in esperzeto. Med sovražne rastline, ki sicer stimulirajo izleganje, ne omogočajo pa ogorčicam popolnega razvoja (ličinke ostanejo nerazvite ali pa se izlegajo pretežno samci, ki imajo bistveno manjše potrebe po hrani), sodijo: koruza, lucerna, rž, čebula, cikorija, lan in druge.

Kemični ukrepi

Ko zaradi različnih vzrokov biološki in drugi agrotehnični ukrepi pri zatiranju pesne ogorčice ne zadostujejo ali so predolgotrajni, se z uporabo kemičnih sredstev ponuja nadaljnja možnost zatiranja, čeprav je draga in za okolje manj primerna. Prvi pogoj za uspešno uporabo fitofarmacevtskih sredstev je skrbna vdelava sredstva v tla. Talne temperature naj bodo od 8 do največ 15 °C. Na njivah, ki so močno napadene, lahko v skrajnem primeru najprej uporabimo kemično sredstvo, nato pa z uvedbo pravilnega kolobarja in pridelovanjem sovražnih rastlin omejujemo razvoj obravnavane ogorčice. Morebitna uporaba nematocidov, ki jih rastline prenesejo, naj se omeji na čas setve, kajti tako zavarujemo mlade rastlinice pred vdorom ogorčic.

Uporaba kemičnih snovi pri zatiranju pesne ogorčice naj bo tesno povezana z rezultati talnih analiz. Pri uporabi kemičnih sredstev brezpogojno upoštevati tudi veljavne vodovarstvene omejitve predvsem na območjih, kjer lahko onesnažimo podtalnico.

Besedilo: Gregor Urek, Kmetijski Inštitut Slovenije